Geisha (芸者), geiko (芸妓), ali geigi (芸妓) so tradicionalne japonske umetnice, ki delujejo kot hostese za zahtevno klientelo. Njihove spretnosti so najrazličenjše od nastopanja, klasičnega japonskega plesa, glasbe, iger, spretne so v pogovorih ne le vsakdanjih, temveč tudi bolj prefinjenih, kot so politika, ekonomija, zgodovina, umetnosti itd.

Danes zabavajo ne le moške, temveč tudi ženske.

Pri pomenu, kaj geisha je, je prišlo preko zgodovinskih pripetljajev, ter nerazumevanja japonske kulture, do diskrepance v tem, kaj geisha predstavlja. Samo ime Geisha je sestavljeno iz dveh delov, 芸 (Gei) ki pomeni “umetnosti” in 者 (Sha) ki pomeni “osebo, ki nekaj počenja”. Najbolj direkten prevod besede naj bi bil tako “oseba umetnosti” ali “umetnik/umetnica”. Drugo ime za geisho je  Geiko (芸妓), ki je prevaja direktno “ženska umetnosti”. Naziv se nanaša na žensko iz zahodnega predela Japonske, Kyota in Kanazawe.

geishe pripravnice se imenujejo “maiko” (舞妓), kar dobesedno pomeni “ženska plesa”, ali Hangyoku (半玉), “polovični dragulj”, kar naj bi pomenilo, da so bile plačane po polovični ceni, kot jo je prejela Geisha. Obstaja tudi bolj direkten termin o-shaku (御酌), dobesedno, “nekdo, ki toči (alkohol)”.

Najbolj znana podoba Geishe je ekstravaganetn kimono in pričeska maiko. Za žensko, ki vstopi v svet geish, ni potrebno, da bi pričela svojo kariero kot polno zaposlena geisha. Naprej ponavadi preteče mnogo let, preden oseba dovolj zvadi, da bi imela svoj samostojen nastop, vadbe pa so naporne in izčrpajoče.

Zanimivo je, da ženska po enaindvajsetem letu ne more postati več maiko, postane le lahko geisha, če je seveda povabljena v skupnost geish. Ponavadi so Tokijčanke,  ki pričnejo z uvajanjem v svet geish nekoliko starejše, kot njihove sosede iz Kyota. V tradicionalnih časih so geishe pričele vaditi subtilne moči in gracioznosti.

Tihe, mirne in elegantne, vendar čutne in zapeljive. kaj vidimo na tradicionalnih geishah, ki pritegnejo toliko našo pozornost? Ali je kako so njene oči obrnjene v tla in si želimo ujeti trenutek njenega skrivnostnega pogleda? Ali je to tiha čutnost, ki vzbuja radovednost tako v moških, kot v ženskah?

Geisha je bila in še vedno je skrbno varovana skrivnost, njeno življenje pa je zavito v nerazumljivo tančico. Izvedeli smo že, da je življenje geish težko, še posebno je bilo temu tako v časih, ko je bilo njihov biznis v razcvetu. Redko jo vidimo, da bi se sprehajala po ulici, v svojih tradicionalnih lesenih getah in še posebej za nas turiste je pojav prave geishe redko viden trenutek.

Njihovo življenje se do danes ni spremenilo kaj veliko. Še vedno predstavljajo uganko, prav tako kot v časih, ko se je ta aspekt kulture pričel. Geishe s svojim nenavadnim slovesom burijo duhove nas zahodnjakov. Razširjeno splošno mnenje, ki se pojavlja je, da so geishe pravzaprav prostitutke. Vendar pa moramo najprej vedeti, da so bile prve geishe moški. Imenovali so se “honko” in so opravljali plese za svoje kliente v barih, restavracijah in čajnih hišah.

Beseda “geisha” pomeni ‘gei’- 芸 umetnost, ‘sha’- 者 “tisti, ki nekaj opravlja”. Kar naj bi pomenilo, “oseba umetnosti”, “umetnik/ca”. Geisha je v svojem bistvu umetnica, “umetnost na dveh nogah” in pri Japoncih žanje sloves nedotakljivosti, svetosti. Geishe so osebe, ki so izučene v različnih umetnostih plesa, petja in govora. Ker se izobražujejo leta in leta, so njihove veščine izpopolnjene do popolnosti, poleg umetnosti pa so vešče tudi v številnih jezikih, svetovni politiki in ekonomiji.

Tako geishe niso prostitutke, kar je značilno pojmovanje zahodnega sveta do te entitete, vendar celo v času, ko opravljajo svoj poklic ne smejo biti v ljubezenskem razmerju. Če se geisha zaljubi in si želi imeti partnerja, je zahtevano od nje, da se upokoji od svojega poklica. Tradicionalno pa obstaja nek ritual, ki so se ga morale geishe dolgo časa udeleževati. Imenuje se “mizuage” in še danes predstavlja ceremonijo praznovanja polnoletnosti oseb.

V tistih časih je bilo v navadi, da so licitirali geishino nedolžnost najvišjemu kupcu, samo dejanje pa je imelo v tradicionalnih časih veliko mero časti. En del treninga, ki ga pridobi geisha predstavlja tudi veščino anonimnosti. Geisha mora skriti svojo osebnost preko umetnosti. To ji doda mističen pridih, kar jo dela še bolj zanimivo.

Kimono, ki ga geisha nosi, je narejen iz svile, delo je ročno in zahteva veliko časa in znanja. Geisha pa v kimonu zakrije večino svojega telesa, le nekateri delčki gole kože so vidne opazovalcu. Tako je toliko bolj čutno takrat, ko med obredom pitja nekoliko odmakne rokav nad svoje zapestje in s tem izrazi znak zapeljevanja in čutnosti.

Vse kar predstavlja “geisho” je zavito v skrivno tančico. Tako tudi odkrivanje le majhnega dela telesa buri domišljijo oseb, ki so v njeni prisotnosti.