Moja Japonska

Osechi-ryōri je tradicionalna japonska pojedina, skrbno pripravljena za čas novega leta.  Ponavadi so jedi skrbno zložene v dva ali tri nivoje lakiranih posodic, v vsakem nivoju pa je mnogo jedi. Celotna družina se zbere ob pripravljenih jedeh in si s palčkami deli pripravljeno. Palčke so zaobljene na obeh straneh, ena stran je namenjena ljudem, druga bogovom.  Več nivojske posode simbolizirajo prihajajoče upanje, srečo in bogastvo.

 

Ozadje osechi ryori jedi:

Tradicija se je pričela v obdobju Heian (794-1185), izhaja pa iz kitajske tradicije, saj novo leto predstavlja enega od petih sezonskih festivalov cesarskega dvora v Kyotu. Tradicionalno je bilo prve tri dni v novem letu nezaželeno uporabljati kuhane obroke, z izjemo kuhanja zōni juhe. Osechi pa so pripravljale ženske na zadnje dni v letu, da jim na dni novega leta ni bilo potrebno pripravljati jedi.

V zgodnjih dneh je osechi sestavljala le kuhana zelenjava s sojino omako, sladkorjem in mirin osnovo. Preko let pa se je raznolikost jedi razširila. Danes se nanaša na katerokoli posebno jed, pripravljeno prav za novo leto. Posvojili so tudi nekatere tuje jedi in jih kategorizirali pod “Zahodni osechi” ali “Osechi kitajskega stila”, in čeprav se osechi tradicionalno pripravlja doma, se ga danes lahko kupi tudi v trgovinah, že pripravljenega in zapakiranega v lične škatle.

Tam, kjer se osechi še vedno pripravlja doma, za dan Novega leta obedujejo toshi-koshi sobo (年越し蕎麦), ki dobesedno pomeni “rezanci, ki prečkajo leto”. Čeprav naj bi bilo v tem nekaj simbolike dolgega življenja, zdravja in energije, je nekaj več pragmatičnosti v sami tradiciji. Priprava takih jedi ženam in dekletom vzame mnogo časa in truda, zato naj bi na dan novega leta pripravile enostavne jedi, ki ne potrebujejo veliko priprave.  Tako bi si lahko vzele nekoliko frej časa od vsakodnevnega gospodinjskega dela priprave hrane za svojo družino.  Japonci sami pravijo, da prinaša nasrečo, če soba rezancev ne poješ do konca.

(vir: Wikipedia)

 

Pomen nekaterih jedi, ki sestavljajo osechi-ryōri

Jedi v osechi-ryōri imajo poseben pomen, ki ga Japonci smatrajo za pomembnega v novem letu. Po nekaterih informacijah naj bi bilo okoli 40 različnih jedi v eni osechi ryōri škatli.

Daidai – otroci

Daidai (橙) – je  japonska grenka pomaranča in pomeni od “generacije do generacije”.  Simbolizira željo po otrocih v novem letu.

Datemaki – dobro v šoli

Datemaki (伊達巻 ali 伊達巻き) je sladka zvita omleta z ribjo pasto in pirejem iz rakcev. Ta jed simbolizira željo po veliko ugodnih dneh. Na ugoden dan  (晴れの日, hare-no-hi), Japonci tradicionalno nosijo lepa, fina oblačila.

Kamaboko – prvi sončni vzhod

Kamaboko (蒲鉾) ali pečena ribja rulada, je rulada, ki je bele in roza/ rdeče barve. Narezano na rezine pa je zložena v vrste in barvne vzorce. Barve in oblika spominjajo na japonsko vzhajajoče sonce in ima prazničen pomen prvega sončnega vzhoda v novem letu.

Kazunoko – številni otroci

Kazunoko (数の子) so ikre slanika. Prva pismenka pomeni “število”, druga pomeni “otrok”. Jed simbolizira željo po številnih otrocih v novem letu.

Konbu – veselje

Konbu (昆布),  je vrsta morske alge, asociirajo pa jo z besedo yorokobu, ki pomeni, “veselje”.

Kuro mame- zdravje

Kuro-mame (黒豆),  so fižolčki črne soje, “mame” pa prav tako pomeni “zdravje”, kar simbolizira željo po zdravju v novem letu.

Kohaku-namasu -sreča

Kohaku-namasu (紅白なます), dobesedno pomeni “rdeče-bela zelenjava kuai,” in je narejena iz japonske redkve  daikon in korenjčka, narezanega na tanke trakce in vložene v sladkan kis z okusom japonskega sadeža yuzu.

Tai – srečni trenutki

Tai (鯛),  brancin, je asociiran z besedo medetai,  ki simbolizira prijetne/ vesele trenutke. To ribo se pogosto je ob rojstvu otroka, v želji po sreči in dobrobiti otroka. Ko odstranjujejo kosti, si s tem zaželijo mnogo želja za novorojenčka.

Tazukuri – dobra žetev

Tazukuri (田作り), so posušene sardine, kuhane v sojini omaki. Dobeseden pomen pismenk je “ustvarjalec polj”, saj so bile včasih ribe tiste, s katerimi so pognojili polja. Simbolizem te jedi je “obilna žetev”.

Zoni -sreča

Zōni (雑煮),  je juha narejena iz mochi riževih cmočkov, v osnovi čiste juhe, ali miso juhe. Zoni je jed, ki je ena najbolj pomembnih jedi znotraj novoletne kulinarike. Narejena iz sestavin, ki prinašajo srečo, je tako pomemben del tradicionalne kuhinje. Jed ima korenine v samurajski kulturi in je bila velikokrat pripravljena med v bitko. Izhaja že iz obdobja Muromachi (1336–1573), pripravljena pa je bila tudi kot daritev bogovom na dan novega leta.

Ebi – dolgo življenje

Ebi (海老), so na kozice na ražnjičih, kuhane v sakeju in sojini omaki. Jed simbolizira dolgo življenje, predstavlja pa dolgo brado in sključen hrbet.

Nishiki tamago – bogastvo in sreča

Nishiki tamago (錦卵/二色玉子),  je jajčna rulada, kjer je jajce ločeno na beljak in rumenjak; rumenjak predstavlja zlato in beljak predstavlja srebrno. Skupaj predstavljata bogastvo in srečo.

Kuri kinton – bogastvo

Kuri kinton (栗きんとん) so cmočki iz kostanja in pireja kozic. Jed prestavlja bogastvo v novem letu.

 

Subasu – dobra prihodnost

Subasu (酢ばす)  v kisu vložene lotosove korenine. Lotos s svojimi luknjami predstavlja jasen vpogled v prihodnost.

 

Vsaka od jedi simbolizira prihod novega leta, za katerega Japonci želijo, da bi bil kar najbolj poln blagostanja in sreče. Družina se zbere ob obedovanju jedi na novoletni večer in hrana ostane tam do naslednjega dne, prvega dne v novem letu. Tako je to družinski praznik, poln simbolike in tradicije.

Tisti, ki bi želeli narediti svoj Osechi-ryōri, je tukaj nek kratek video o tem. Pa veliko uspeha :)

 

Slike na tej strani so namenjene izključno v izobraževalne namene in si ne pridržujemo njenih pravic.

Za novo leto imajo na Japonskem veliko “prvih” običajev. Prvi sončni vzhod, prvi obisk templja, celo prve sanje. Verjamejo, da če se potrudiš pri vsaki od teh navad, te bo spremljala sreča skozi celo leto.

 

Hatsuhinode (初日の出)

Na Japonskem obstaja običaj, da na novoletno jutro vstanejo zelo zgodaj (ali pa so še vedno pokonci od novoletne zabave) in skupaj gledajo sončni vzhod. Temu običaju se reče “Hatsuhinode” (初日の出), kar pomeni prvič ko sonce pokuka na plano.

Nekaj specifičnih lokacij za opazovanje sončnega vzhoda so plaže, gora Fuji, ostali hribi, torii vrata ali pa bolj odprti tereni, recimo polja. Večino televizijskih postaj takrat v živo predvaja sončni vzhod, da bi ljudje vedeli, kdaj lahko sončni vzhod pričakujejo in ne čakajo na mrazu po nepotrebnem.

Navada hatsuhinode izhaja že iz starih časov, le da se je takrat prakticiral spomladi po luninem koledarju, danes pa se izvaja na 1. januarja. Med vzhodom naj bi se znebili vseh slabih občutkov in misli, staro leto pa pustili za seboj in pozitivno sprejeli novega.

 

Hatsumōde (初詣)

Hatsumode je prvi obisk šintoističnega templja, ponavadi v prvem tednu novega leta, a nekateri namesto tega obiščejo budističnega. Ta del leta so templji polni ljudi, ki čakajo v vrsti tudi po več kot eno uro. Vas zanima, na kaj čakajo v vrsti?

Pred vstopom v sveti del templja, imajo navado, da se obvezno očistijo. Chozubachi je neke vrste vodnjak, običajno postavljen pod streho, na vodnjaku pa se nahajajo lesene zajemalke. Zajemalko vzamejo v desno roko (in ja, vrstni red je zelo pomemben) zajamejo z njo vodo in si jo polijejo po levi dlani. Nato vzamejo zajemalko v levo roko in si očistijo še desno. Na koncu si nekaj vode vlijejo v roko in si z njo sperejo še usta. Ko končajo, pot nadaljujejo proti glavnemu delu templja, kjer molijo.

Če je tempelj velik, dopuščajo, da molita tudi dve osebi na enkrat, drugače pa morajo počakati na vrsto, da oseba pred njimi konča.

Kovanec, običajno za 100 yenov (hyakuen) vržejo v škatlo za daritev, ki se ji reče sasenbako in povlečejo debelo vrv, da pozvonijo na zvon. Stopijo korak nazaj, se dvakrat priklonijo, dvakrat zaploskajo z rokami in nato nekaj časa ostanejo v tem položaju ter molijo. Na koncu se še enkrat priklonijo.

Obisk templja je tudi čas, ko zamenjajo amulete (omamori) za nove, stare pa zažgejo, v znamenje spoštovanja do bogov, ki so jim pomagali skozi leto.

 

Hatsuyume (初夢)

Hatsuyume so prve sanje, ki jih sanjaš v novem letu. Japonci verjamejo, da lahko vsebina teh sanj napove, kaj te čaka v prihajajočem letu. Največ sreče naj bi imeli tisti, ki sanjajo o jajčevcih. Japonci obožujejo besedne igre. Jajčevec se v japonščini reče “nasu” in se napiše kot ナス, vendar če nasu napišeš kot 成す, pomeni doseči, izpolniti (recimo doseči svoje cilje). Poleg jajčevca naj bi imeli srečo tudi tisti, ki sanjajo o orlu ali o gori Fuji. Orel je mogočna žival in tisti, ki sanjajo o njem bodo imeli srečo v službi ali družbenem statusu. Sanje o gori Fuji, kot najvišji gori na Japonskem, predstavljajo seganje v višave, veliko motivacije in uspeha.

Na Japonskem obstaja vraža, ki jo danes verjetno govorijo le še starejši prebivalci, in si jo zapomnejo tako: Ichi-Fuji, Ni-Taka, San-Nasubi (1. Fuji, 2. Orel, 3. Jajčevec) in izgovarjanje teh naj bi prinašalo srečo.

 

Koshōgatsu in matsunouchi

Matsunouchi je obdobje, ki običajno traja prvi teden po novem letu. V tem času pospravijo novoletne okraske in se pripravijo za novo leto. 7. januarja jejo riževo kašo s sedmimi različnimi vrstami zelenjave, saj naj bi to simboliziralo zdravje skozi celo leto.

Koshōgatsu pomeni malo novo leto, ki se ga tradicionalno praznuje na 15. januar, ko je po luninem koledarju prva polna luna v novem letu. Na ta dan prosijo za obilno letino, značilna je tudi jed azukigayu, narejena iz riževe kaše in azuki fižola.

 

S temi običaji se Japonci poslovijo od starega leta in se pripravijo na novega, pri katerem si želijo, da bi bilo čimbolj zdravo in srečno. Z Genki centra vm vsem skupaj želimo srečno novo leto ali, kot rečejo na Japonskem: Akemashite omedeto gozaimasu!

Preživljati čas z družino, pri kateri gostuješ, je eden najboljših načinov, da spoznaš japonsko kulturo. Ne glede na to, ali greš na Japonsko za cel semester na izmenjavo ali pa samo raziskuješ, se lahko vsake toliko časa odmakneš od znamenitosti, preiskovanja okoliških templjev ali polnih ulic s stojnicami za hrano, in si vzameš čas, da navežeš stike.

Vljudno je prinesti darilo za družino, pri kateri si nastanjen

Omiyage v prevodu pomeni darilo ali spominek in je na Japonskem kot družbena valuta. Če je družina pripravljena sprejeti tujca pod svojo streho, pokaže do njega veliko zanimanja, zato so primerna darila tista, ki predstavljajo našo kulturo in običaje. Darilo je lahko tudi nekaj praktičnega, na primer slaščice, lokalne dobrote ter ponavadi nekaj takega, kar je specifičnost določenega kraja. Na Japonskem so še posebno znani takoyaki iz Osake ali Nama Yatsuhashi iz Kyota. Dobro je, če je nekaj, kar se lahko deli. Omiyage mora biti vedno lepo zavito. Če se ti ne zdi, da ga lahko zaviješ sam, raje plačaj nekomu, da ga zavije namesto tebe. Kako izgleda od zunaj je skoraj tako pomembno, kot darilo samo.

Običajno se zgodi, da bodo omiyage sprva zavrnili, vendar je to le nekako del obreda. Nevljudno bi ga bilo zares zavrniti.

Sezuj čevlje, preden vstopiš

Ko vstopiš v japonsko stanovanje, običajno naletiš na prostor zraven vrat (reče se mu genkan), ki je nekoliko nižje, kot ostala tla in je namenjen čevljem. Od tam naprej nosiš copate. Genkan je še vedno del “zunanjosti”, ki je “nečista”, zato tam puščamo čevlje, ki niso čisti. Navada izvira iz budizma, saj so verjeli, da na ta način za sabo pustiš tudi vse druge nečiste stvari, poleg tega fizično ne nosiš umazanije v hišo. Obstaja poseben način, kako si sezujemo čevlje v genkanu. Pravilno je, da se dvignemo na prste, sezujemo čevlje in takoj stopimo stopnico, čevlje pa poravnane pustimo v genkanu.

Edina izjema so tla, prekrita s podlogo iz riževe slame, ki se ji reče tatami, tam hodiš bos.

Za stranišče so namenjeni posebni copati

Zraven vhoda v kopalnico so položeni posebni copati (niso nič posebnega, posebni so zato, ker jih nosiš samo v stranišču). Ne pozabi se preobuti, ko zapustiš stranišče, saj je zelo nevljudno, če s copati, ki jih imaš v stranišču, ki predstavlja nekaj umazanega, hodiš po čistem stanovanju. Podobno kot pri genkanu, se Japonci zelo trudijo, da bi bil njihov dom čist.

Pomembno si je zapomniti, da tudi nekateri hoteli in restavracije pričakujejo, da sezuješ čevlje.

Če se učiš japonsko, se pripravi do tega, da govoriš japonsko

Ni važno, na kateri stopnji si, poskusi govoriti z ljudmi. Plahost ti zagotovo ne bo koristila. Če te skrbi, da boš naredil napako, naj te ne, zagotovo se boš velikokrat zmotil in s tem ni nič narobe.

Včasih se zgodi, da Japonci ne želijo komunicirati s tujci. Prvo, kar moramo razumeti je, da imajo večji osebni prostor, kot ostale kulture. Drugo pa, da juh je verjetno strah, da bodo morali govoriti v angleščini, ki ni njihova najmočnejša točka. Vendar ne obupaj, zagotovo se bo našel nekdo, ki bo želel govoriti s tabo.

 

Tudi če ne govoriš japonsko se poskusi naučiti določene fraze

Fraze, kot so ohayou gozaimasu ali itadakimasu je vedno uporabno znati. Na ta način lahko narediš dober vtis na svoje gostitelje.

Nekaj uporabnih fraz:

• dobro jutro – ohayou gozaimasu
• dober dan – konnichiwa
• konbanwa – dober večer
• oyasumi nasai – lahkonoč
• itadakimasu – fraza, ki jo rečeš, preden ješ
• gochisousama deshita – fraza, ki jo rečeš, ko nehaš jesti
• sumimasen – oprostite
• hajimemashite – me veseli
• douzo yoroshiku – odgovor na hajimemashite

Kopalna kad ni namenjena tuširanju

Japonske kopalnice imajo poleg kadi prostor, kjer je običajno kakšna pručka, kjer si temeljito umiješ telo in glavo, se splakneš in zlezeš v kad. Kot gost ti bodo verjetno ponudili, da se umiješ prvi, zato se zares temeljito umi, saj se bo v isti vodi kopala cela družina.

Med tem, ko se (nam) zdi nenavadno, da bi se v isti vodi kopala cela družina ali da bi se umil, preden se greš kopat, je na Japonskem to nekaj logičnega in prav je tako. Preden se skopaš, se moraš zares (zares) temeljito očistiti. Kopanje Japonci jemljejo zelo resno, saj je namenjeno sproščanju po stresnem dnevu. Če se vam še vedno zdi nenavadno, pomislite, da se moramo tudi mi stuširati, preden gremo v javni bazen.

 

Preden odpotuješ, zamenjaj denar

Tradicionalno Japonci vse plačujejo z gotovino. Tudi danes se lahko najde veliko restavracij ali trgovin, ki ne sprejemajo kartic. Če nameravaš veliko potovati, vedno imej več denarja, kot stane prevoz, če se slučajno zgubiš.

Nekateri muzeji in templji, ki so v lasti države imajo brezplačen vstop, kar se splača izkoristiti.

 

Koši za smeti niso pogosti

Japonci ohranjajo svoja mesta čista. Če imaš kaj za v koš, ohrani pri sebi, dokler kakšnega ne najdeš. In pazi na ločevanje odpadkov. Ni nenavadno, da so pravila za ločevanje zapisana na 20 straneh.

Vsako mesto (celo različni predeli večjih mest) imajo različne sisteme ločevanja odpadkov. Nekatera gredo v take skrajnosti, da morajo prebivalci ločevati razbito steklo od ne razbitega ali ovojnice od papirja.

Nevljudno je pustiti napitnino

Japoncem ni v navadi, da bi dajali napitnino za dobro opravljeno delo. V bistvu bi celo izpadlo nevljudno, saj bi pomenilo, da jih podkupuješ, naj svoje delo bolje opravljajo. Če že ponudiš napitnino, ti jo bodo najverjetneje vljudno vrnili.

Včasih se kakšnemu tujcu zgodi, da pusti drobiž in potem vidijo prodajalca, kako teče za njimi, da bi jim ga vrnil.

Japonska je navsezadnje kulturno, precej drugačna od Slovenije. Če si kadarkoli v dilemi, kaj zdaj, kaj narediti v določeni situaciji, samo poglej, kaj delajo oni.

“Ko si v Rimu, počni to, kar počnejo Rimljani”.

Nihče ne pričakuje, da si popoln. Japonci so zelo strpni do turistov. In ne pozabi: lepa beseda lepo mesto najde.

Skoraj vsi si v življenju vedno znova postavljamo takšne ali drugačne nove cilje ali izzive in jih tako velikokrat tudi kmalu predčasno končamo, ne da bi cilj dejansko dosegli. Kmalu po začetku vržemo puško v koruzo z idejo o tem, da še nismo pripravljeni, da bomo poskusili naslednji teden, naslednji mesec, ta pa tako kot ponavadi nikoli ne pride.

Ko se lotimo novega izziva, imamo lahko sprva veliko motivacije, vendar kmalu pridemo do točke, kjer si rečemo, da smo naredili dovolj in pravimo, da smo v novih postopkih pretiravali in potrebujemo pavzo.

Zakaj se nam vedno to dogaja? Odgovor je resnično očiten: Ker skušamo v prekratkem času doseči preveliko; ker se naveličamo nove odgovornosti; ker je težko spremeniti stare navade in poskusiti kaj novega.

KAIZEN, ENOMINUTNI PRINCIP

V japonski kulturi obstaja princip “kaizen”, ki vključuje idejo enominutnega principa za samo-izboljšanje. V osnovi te metode leži ideja, da naj bi oseba vadila eno vajo eno minuto na dan, vsak dan ob istem času. To ne bi smelo biti težko niti za najbolj lenobne ljudi – izvajati zadano nalogo tako kratek čas. Medtem, ko bi več ali manj ob težki nalogi, ki zahteva veliko časa postopoma našli izgovor za ne-početje, se to pri 60 sekundni nalogi težko zgodi.

Naloga, ki je pred vami je lahko različna, od počepov, do branja knjige v tujem jeziku, ali igranja novega inštrumenta. Tako se vam naloga ne bo zdela kot nekaj neprijetnega, temveč bo postala aktivnost, ki vam bo polepšala dan, ter vam prinesla zadovoljstvo. V tem, ko se lotite stvari v majhnih korakih, boste stopili na pot samo-izpopolnjevanja in boste postopoma lahko dosegli velike rezultate.

Pomembno je, da premagate pomanjkanje samozaupanja v svoje sposobnosti, kot se tudi osvobodite občutkov krivde in obupanosti. Vse kar potrebujete je občutek uspeha, da se lahko premaknete naprej. Ko vas bodo taki občutki navdihnili, boste postopoma pričeli povečevati količino časa, ki ga namenite zadani nalogi – verjetno najprej le nekaj minut, ki pa se bo postopoma spremenil v pol ure, ali celo dlje. Na ta način vam enominutna naloga kaže napredek, ki ste ga uspeli narediti.

Kaizen (改善) izhaja iz Japonske. Sama beseda je sestavljena iz dveh delov. “kai” (sprememba) in “zen” ( modrost, dobro). Izumil jo je Masaaki Imai, ki verjame, da se lahko ta filozofija enostavno prenese tako na poslovni svet, kot tudi na osebnega.

Na prvi vtis se lahko ta praksa zdi dvomljiva in neučinkovita posameznikom, ki smo bili vzgojeni v zahodni kulturi, s poudarkom na tem, da lahko rezultate dosežemo le z veliko količino truda. Vendar če dobro pomislimo, se lahko zahtevni programi samo-izboljšave, ki posamezniku vzamejo veliko količino energije hitro končajo, nas izčrpajo in ne pustijo oprijemljivih rezultatov. Kaizen pa je v tem primeru nekaj, kar lahko vsakdo poskusi v katerikoli sferi svojega življenja. Na Japonskem se ta tehnika velikokrat aplicira na izboljšavo vodstvenih tehnik.

Vse kar potrebujete narediti je, da si zastavite cilj in se lotite kaizena. Pa uspešno!

 

Vir: Brightside.me

Vsi vemo,da je riž glavni pridelek na Japonskem. Riž pa ni okusen in koristen samo na krožniku, ampak si iz riževe slame lahko naredimo račko, želvo ali celo dinozavra. No, če mi ne verjamete, vam Amy Goda, umetnica, ki živi na Japonskem zagotovo lahko potrdi, da dinozavri niso še popolnoma izumrli. Še vedno obstajajo, vsaj tisti, slamnati.

Vsako leto se v Japonski prefekturi Niigata, zadnji dan v mesecu avgustu, ko praznujejo konec riževe žetve, začne festival Wara Art Matsuri. Wara je japonska beseda za riževo slamo, zato bi v slovenščini ta festival lahko imenovali kar festival slamnate umetnosti.

Na tem festivalu razni umetniki predstavljajo svoje skulpture narejene iz slame. Med njimi je tudi Amy Goda, ki je s svojimi slamnatimi dinozavri postala pravi internetni hit. Vsako leto tako vse več ljudi obišče ta zanimiv festival in pozira ob ali ceno na ogromnih, slamnatih skulpturah. Vsako leto, ekipa umetnikov najprej postavi lesene skulpture, ki služijo kot ogrodje za slamo. Za eno skulpturo pa je nato potrebno približno sto snopov slame, veliko znanja in potrpljenja.

Amy Godota pri ustvarjanju svojih umetnin uporablja tehnike kot so pletenje, tkanje. Nastajajo prave umetnine, nekatere visoke tudi do 5 metrov.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Če boste kdaj imeli možnost videti ta festival v živo, vam to vsekakor priporočamo. Če pa ste alergični na slamo ali pa vam denarnica še ne dopušča obiska Japonske ,vam bomo mi potešili radovednot s slikami. Pa ne pozabite: Kajenje je na festivalu strogo prepovedano ;)

 

 

春分の日 “Shunbun no Hi” je japonski nacionalni praznik, ko se praznuje pomladno enakonočje. Leta 1984 so razglasili za praznik. 21. marec, ki uradno predstavlja začetek pomladi.

V budizmu se v tem času sonce ustali na zahodu, kjer odgovarja vzhodnim vratom nebes (Gokuraku). Tako je, če molimo k sončnemu zahodu, enako kot bi molili k vstopu v Gokuraku. V tem pomenu je 21. marec dan, ki je najbližje nebesom.

Enakonočje je čas, ko sonce prečka ekvator in postane noč enako dolga dnevu. To je dan na Japonskem, ko se poklonimo naravi in pokažemo naklonjenost vsemu, kar je živečega.

Obdobje sedmih dni, ki se prične tri dni pred enakonočjem je čas, ko se spomnimo naših prednikov. Ponavadi Japonci obiščejo družinske grobove, jih očistijo in prinesejo rože ter kadila, da bi potolažili duše prednikov.

Dnevi, ki sledijo enakonočju so daljši, noči so krajše. Star rek pravi, da se v tem času mraz zime postopoma porazgubi, temperature se povzdignejo in češnjevi cvetovi se pričnejo odpirati – najprej na jugu in kasneje v hladnejših predelih Japonske.

Letos (2016), bo ta dan padel na ponedeljek, 20. marca.

Nemški arhitekt Bruno Taut (1880-1938) je oboževal lepoto ruralnih predelov otoka Sado. Scenografija, ki jo ponuja otok ga je spominjala na utrinke iz starodavne Japonske, ko so ljudje živeli v harmoniji z naravo. Kraji, kot je ta so več ali manj na Japonskem izgubljeni zaradi modernizacije, ki se je pričela v poznem 19. stoletju. Na Sadu pa so se ohranila do danes, kar je tudi posledica izolacije otoka.

Gorovje, ki pokriva večino otoka, je dalo skromno zavetje družinam in skupnostim, ki častijo mnogo Shinto bogov, ohranjajo harmonijo narave in kultivirajo riž.Trenutno se preko sveta pojavlja poplava različnih aspektov japonske kulture, kot so elektronika, animacija, moda, vendar je resnično vrednota Japonske prav v čaru, kako živeti v harmoniji z naravo in kako jo obvarovati pred propadom. Ljudje na otoku Sado še vedno dobro poznajo skrivnost tovrstnega življenja.

Sado otok, ki je drugi največji otok za Okinawo, se v glavnem preživlja z agrikulturo. Južni del otoka objema topel tok Japonskega morja, ki podpira obilno vegetacijo, ki je navadno ni mogoče najti na tej zemljepisni širini. Prav tako je otok znan po raznolikem sadju. Na severu je gora Kinpoku, ki sega čez 1000 metrov, obkrožena pa je s čudovitim gozdom.

Ples leva, ki se izvaja na takt onidaiko bobna je tradicionalna umetnost, ki jo lahko vidite med različnimi festivali, ki jih pripravljajo na otoku. Ples leva je namenjen čaščenju in prošnji za dobro letino.

Skrivnosten, svileni lutki podoben obraz japonske umetnice se velikokrat uporablja pod imenom geisha. Vendar pa je res, da so bile v tradicionalni zgodovini geishe le majhen del profesionalnih deklet, ki so se ukvarjale z umetnostjo zadovoljevanja moških. Umetnost datira v 17. stoletje, ko so se pojavile Yoshiwara četrti užitka v obdobju Edo. Yoshiwara dekleta so dajala pomembno predstavo umetnikom, ki so delali z lesorezom in takrat razvijajočemu se gledališču kabukija.

Najbolj prestižen razred teh deklet užitka so bile tako imenovane Oiran (花魁). Svoje ljubimce so si izbrale med najbolj bogatimi prebivalci Japonske, njihova oblačila pa so bila izredno prefinjena in so narekovala takratno modo. Nosile so geta sandale z visokim podplatom, pas zavezan spredaj, umetelne pričeske, v spremstvu pa so imele mlada dekleta.

Oiran (花魁) so bile kurtizane tradicionalne Japonske. Včasih so jih zamenjali z yūjo (遊女) ali ” ženske užitka” ter celo prostitutkami. Kakorkoli že, od yūjo so se razlikovale po tem, da so predvsem nastopale in zabavale ljudi, veliko od njih jih je postalo slavnih tudi izven četrti užitka. Njihova umetnost in oblačila so pogosto postavljala trende, tako da se je še do danes ohranila njihova tradicija.

Drug razred so bile geishe, ki so zabavale goste, oiran in njihove stranke so zabavale s petjem ter bile vešče v različnih umetnostnih veščinah. Postopoma so geishe med gosti postale bolj popularne in izrinile oiran.

Oiran in geishe so s epo zunanjosti razlikovale že v oblačilih. Geisha je bila oblečena v temnejši kimono z enostavnim obijem ter v pripravljenosti, da bi igrala shamisen. Oiran pa so bile bolj ekstravagantne, z veliko lasnicami, plastmi kimona in visokimi umetelnimi getami. (Poznamo tudi maiko, ki je po drugi strani mlada plesalka, geisha v pripravljalnici, ki je ponavadi nosila kimono pisane barve ter dolgimi rokavi in tipičnim japonskim dežnikom).

Kultura kurtizan se je pričela pojavljali v obdobju Edo (1603–1868). V tem času so se začeli pojavljati zakoni od omejevanju brodelov v določene četrti, da so bile tako ločene od centra mesta. Imenovali so se yūkaku (遊廓、遊郭, ali četrti užitka). V večjih mestih so bili to Shimabara Kyotu, Shinmachi v Osaki in v Edu (današnji Tokyo) Yoshiwara. Četrti so hitro rastli v samozadostne četrti, ki so ponujale različne oblike zabave.

Za razliko od prostitutk, katerih je bila primarna oblika zadovoljevanje seksualnih apetitov moških, so kurtizane več ali manj zabavale svoje stranke. Da so lahko postale oiran, so se morale izobraziti v različnih veščinah, kot so sadō (japonska čajna ceremonija), ikebana (umetnost aranžiranja rož), in kaligrafiji. Prav tako so se naučile igrati koto, shakuhachi, tsuzumi (ročni boben) in shamisen Prav tako so njihove stranke pričakovale, da so vešče v šolskem znanju, tako da so z njimi vodili “inteligentne” pogovore.

Znotraj četrti užitka ni bilo pomembno, od kod ali iz kakšne družine so prihajala dekleta. Veliko kurtizan je izhajalo iz revnih družin, ki so prodali svoje hčerke brodelom, kot služabnice. V samem brodelu pa so bile potem rangirane glede na lepoto, karakter, znanje in umetniške sposobnosti.

Največji rang oiran ali kurtizan je bil tayū (太夫),sledil je rang kōshi (格子). Tayū so zaradi svojih veščin in popularnosti za razliko od prostitutk lahko zavračale stranke. Njihov visok status jim je določal tudi zelo visoko ceno. Cena za eno uro s tayū je znašala več kot celomesečna plača navadnega delavca tistega časa. Tako se je zgodilo, da je stranka plačala znesek, vendar doživela razočaranje, ko ga je tayū zavrnila.

Ker so bile oiran omejene na zaprte četrti, se je njihova umetnost začela spreminjati v visoko ritualizirano obliko, ki se je odmikala od dnevnega življenja ljudi. Stroka etika je zahtevala določeno obnašanje. Njihov jezik je moral biti jezik dvornih standardov, naključni obiskovalci niso bili zaželjeni. Kostumi, ki so jih nosile, so postajali vedno bolj kompleksni…Kmalu je kultura orian kurtizan upadla in njihove stranke so odšle drugam.

Tako je pojav geish končal obdobje oisan. Geishe so prakticirale umentosti, ki so bile skupne širši množici in so bile dostopne naključnim obiskovalcem. Prav tako so bile geishe privlačne zaradi svoje natančno izdelane umetnosti za radliko od seksualnih aktivnosti oiran, ki so želele preko teh obupano zadržati svoje stranke.

Med drugo svetovno vojno, ko je bila kakršna koli luksuna oblika umetnosti nezaželena, je tudi kultura kurtizan trpela. Vedno bolj strogi zakoni prostitucije so porinili to prakso skorajda na rob izumrtja.

Z mahom prekrita Japonska ni nič nenavadnega. Njena klima vpliva na njegovo rast. Japonci so mah vključili v svoje vrtove in spremenili vrtnarjenje v drugačno umetnost. Vrtovi z mahom nosijo velik pomen v japonski kulturi Zen-a. Nekateri vrtovi so bili zgrajeni okoli teme maha, najbolj znani vrt z mahom pa je Saiho-ji, ali poznan tudi pod imenom Koke-dera.

Danes to tudi na zahodu postali popularni “mahovni vrtovi” in vedno več vrtnarjev se posveča tudi tej obliki umetnosti.

Oblika japonskih vrtov že vrsto let vključuje mah v samo skulpturo vrta. Ta mehka, živo zelena rastlina lahko preživi najbolj zahtevne pogoje, enostavno jo je vzdrževati in vzgajati, prav tako vzdrži leta in leta. Že nekaj stoletij je mah pomemben element tradicionalnih japonskih vrtov, njegov pomen izvira iz starodavne japonske kulture.

Na Japonskem ima vsak element vrta svoj simbolni pomen. Kamni predstavljajo gore, pesek predstavlja vodo in mah predstavlja otoke. Mah in kamni so ponavadi organizirani v skupine in pozicionirani v pesek. Ponavadi sovpadajo s svojim okoljem. Z uporabo visoko stilizirane metode, dizajn japonskega vrta podvaja mirnost narave in preko meditacije opazovalca popelje po poti umirjenosti. Mah je v tem primeru idealen za transformacijo uma, saj s svojo živo zeleno barvo človeka poveže z naravo.

Solata:

4 različne solate 
narezane jagode
narezan ananas
1 narezana pomaranča
olupljen edamame
1 avokado
sezam