Skrivnosten, svileni lutki podoben obraz japonske umetnice se velikokrat uporablja pod imenom geisha. Vendar pa je res, da so bile v tradicionalni zgodovini geishe le majhen del profesionalnih deklet, ki so se ukvarjale z umetnostjo zadovoljevanja moških. Umetnost datira v 17. stoletje, ko so se pojavile Yoshiwara četrti užitka v obdobju Edo. Yoshiwara dekleta so dajala pomembno predstavo umetnikom, ki so delali z lesorezom in takrat razvijajočemu se gledališču kabukija.
Najbolj prestižen razred teh deklet užitka so bile tako imenovane Oiran (花魁). Svoje ljubimce so si izbrale med najbolj bogatimi prebivalci Japonske, njihova oblačila pa so bila izredno prefinjena in so narekovala takratno modo. Nosile so geta sandale z visokim podplatom, pas zavezan spredaj, umetelne pričeske, v spremstvu pa so imele mlada dekleta.
Oiran (花魁) so bile kurtizane tradicionalne Japonske. Včasih so jih zamenjali z yūjo (遊女) ali ” ženske užitka” ter celo prostitutkami. Kakorkoli že, od yūjo so se razlikovale po tem, da so predvsem nastopale in zabavale ljudi, veliko od njih jih je postalo slavnih tudi izven četrti užitka. Njihova umetnost in oblačila so pogosto postavljala trende, tako da se je še do danes ohranila njihova tradicija.
Drug razred so bile geishe, ki so zabavale goste, oiran in njihove stranke so zabavale s petjem ter bile vešče v različnih umetnostnih veščinah. Postopoma so geishe med gosti postale bolj popularne in izrinile oiran.
Oiran in geishe so s epo zunanjosti razlikovale že v oblačilih. Geisha je bila oblečena v temnejši kimono z enostavnim obijem ter v pripravljenosti, da bi igrala shamisen. Oiran pa so bile bolj ekstravagantne, z veliko lasnicami, plastmi kimona in visokimi umetelnimi getami. (Poznamo tudi maiko, ki je po drugi strani mlada plesalka, geisha v pripravljalnici, ki je ponavadi nosila kimono pisane barve ter dolgimi rokavi in tipičnim japonskim dežnikom).
Kultura kurtizan se je pričela pojavljali v obdobju Edo (1603–1868). V tem času so se začeli pojavljati zakoni od omejevanju brodelov v določene četrti, da so bile tako ločene od centra mesta. Imenovali so se yūkaku (遊廓、遊郭, ali četrti užitka). V večjih mestih so bili to Shimabara Kyotu, Shinmachi v Osaki in v Edu (današnji Tokyo) Yoshiwara. Četrti so hitro rastli v samozadostne četrti, ki so ponujale različne oblike zabave.
Za razliko od prostitutk, katerih je bila primarna oblika zadovoljevanje seksualnih apetitov moških, so kurtizane več ali manj zabavale svoje stranke. Da so lahko postale oiran, so se morale izobraziti v različnih veščinah, kot so sadō (japonska čajna ceremonija), ikebana (umetnost aranžiranja rož), in kaligrafiji. Prav tako so se naučile igrati koto, shakuhachi, tsuzumi (ročni boben) in shamisen Prav tako so njihove stranke pričakovale, da so vešče v šolskem znanju, tako da so z njimi vodili “inteligentne” pogovore.
Znotraj četrti užitka ni bilo pomembno, od kod ali iz kakšne družine so prihajala dekleta. Veliko kurtizan je izhajalo iz revnih družin, ki so prodali svoje hčerke brodelom, kot služabnice. V samem brodelu pa so bile potem rangirane glede na lepoto, karakter, znanje in umetniške sposobnosti.
Največji rang oiran ali kurtizan je bil tayū (太夫),sledil je rang kōshi (格子). Tayū so zaradi svojih veščin in popularnosti za razliko od prostitutk lahko zavračale stranke. Njihov visok status jim je določal tudi zelo visoko ceno. Cena za eno uro s tayū je znašala več kot celomesečna plača navadnega delavca tistega časa. Tako se je zgodilo, da je stranka plačala znesek, vendar doživela razočaranje, ko ga je tayū zavrnila.
Ker so bile oiran omejene na zaprte četrti, se je njihova umetnost začela spreminjati v visoko ritualizirano obliko, ki se je odmikala od dnevnega življenja ljudi. Stroka etika je zahtevala določeno obnašanje. Njihov jezik je moral biti jezik dvornih standardov, naključni obiskovalci niso bili zaželjeni. Kostumi, ki so jih nosile, so postajali vedno bolj kompleksni…Kmalu je kultura orian kurtizan upadla in njihove stranke so odšle drugam.
Tako je pojav geish končal obdobje oisan. Geishe so prakticirale umentosti, ki so bile skupne širši množici in so bile dostopne naključnim obiskovalcem. Prav tako so bile geishe privlačne zaradi svoje natančno izdelane umetnosti za radliko od seksualnih aktivnosti oiran, ki so želele preko teh obupano zadržati svoje stranke.
Med drugo svetovno vojno, ko je bila kakršna koli luksuna oblika umetnosti nezaželena, je tudi kultura kurtizan trpela. Vedno bolj strogi zakoni prostitucije so porinili to prakso skorajda na rob izumrtja.