Zgodovina
Sredi obdobja Edo (18. in 19. stoletje na Japonskem) so bili izdelovalci japonskih papirnatih dežnikov, in na splošno vsi rokodelci in prodajalci, v razcvetu. Wagase so bile nuja vsakdanjih ljudi in še kako potreben pripomoček plesalcem tradicionalnih plesov, gejšam in budističnim menihom pri izvajanju obredov.
Da pa so wagase prišle do te oblike, v kateri jih lahko najdemo danes, je moralo miniti več stoletij razvoja. V obdobju Heian (okoli leta 100o na Japonskem) so uvedli nove tehnike izdelovanja papirja in izpopolnili obratovanje z bambusovim lesom. Šele v obdobju pred Edom pa so wagase zares postale vodoodporne, saj so jih premazali z voskom. Dobile so tudi tradicionalne, barvne vzorce. Prelomna točka za wagase pa je najverjetneje premično ogrodje, ki je omogočalo, da so dežnik zložili.
Pomen
Tako kot na Kitajskem, ima wagasa večji pomen kot le zaščita pred vremenom. Na Kitajskem naj bi simboliziral srečo v plodnosti, torej se običajno daje kot poročno darilo mladoporočencem za veliko moških potomcev. Na Japonskem pa ga velikokrat zasledimo pri poročnih obredih. Ob prihodu neveste, ženin pristopi k njej in jo zakrije, saj naj bi jo tako varoval pred zli duhovi. Različne barve japonskih papirnati dežnikov se uporablja za različne namene. Gejše uporabljajo vijolične, plesalke rožnate, na pogrebih običajno uporabljajo temno vijolične, na porokah rdeče.